Kako z izvirnostjo premagati krizo? - Umetno proti izvirnemu

V zadnjem desetletju so zelo priljubljeni prehrambni izdelki z biološkim poreklom, lokalne pridelave in brez pesticidov. Veliko ljudi goji zelenjavo na lastnem vrtu in jo pripravi na osnovi tradicionalnih receptov. Ponudba sonaravno pridelane hrane je pestra, saj vedno bolj narašča povpraševanje po njej. Trgovci, proizvajalci in gostinci so se tako odzvali zahtevi potrošnikov, ki sicer cenijo prijazno postrežbo, vse bolj pa namenjajo pozornost kakovostnim izdelkom lokalnega izvora.

Vendar izraz »pristno« ni tudi vedno sinonim za kakovostno ponudbo. Lahko rečemo, da ima pojem izvirnost globlje korenine, ki so močno povezane s prvinsko potrebo ljudi po uživanju sonaravno pridelane hrane. Gre za gibanje, ki nasprotuje izkoreninjanju že skoraj pozabljenih vrednot in tradicije in se tako trudi ohranjati stare, zdrave, preizkušene prakse svojih prednikov.

Danes lahko jemo pomaranče poleti in marelice pozimi, se prehranjujemo v Mc Donaldsu kjerkoli na svetu in v petih minutah pripravimo rižoto z jurčki v mikrovalovni pečici. Nekatere ljudi globalizacija trga in iznajdba gensko spremenjene hrane ne moti, drugim se zdi to neznosno in bi se ji radi na vsak način izognili. V vsakdanjem življenju smo obdani z umetnim, nezdravim poseganjem v življenje, saj lahko po televiziji spremljamo operacije plastične kirurgije, skupaj s hrano uživamo umetne dodatke in podobno.

Priča smo posegom v naravo, ki presegajo vse meje dobrega okusa, in še bolj, ukinjajo osnovne etične postulate v odnosu do vsega živega.

Naj na tem mestu omenim primer iz Japonske, kjer so samo dvesto metrov od naravne plaže ob Pacifiku, zgradili umeten tematski park s peščeno obalo in tako velikimi valovi, da na njih lahko jadrajo deskarji. Gre samo za enega v nizu neštetih podobnih nesmislov. Zato je razumljivo, da želja po pristnem in naravnem postaja glavno vodilo množične porabe.

O pristnosti in izvirnosti v porabi sta pisala John Grant in David Boyle konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. John Grant, marketinški guru, je že takrat trdil, da bo povpraševanje po naravnih izdelkih nekaj, s čimer se bodo v prihodnosti »spopadali« veliki svetovni proizvajalci hrane in pijače kot sta Cola Cola in Nestlè. In tako se je tudi zgodilo. Mnogi veliki proizvajalci so poskušali s spremenjeno grafično podobo vplivati na potrošnike, pri čemer so želeli poudariti skrb za ekologijo in sonaravni razvoj. Večina pri tem ni bila uspešna. Novinar David Boyle je v knjigi z naslovom Pristnost opisal tiste kraje in okoliščine na zemlji, kjer je poraba »umetnih« izdelkov tako zelo narasla, da so se porabniki postopno sami »vrnili« k sonaravno pridelani in zdravi prehrani.

Primer umetne plaže na Japonskem bi lahko povezali z razmerami v prehrambni industriji. Ponudniki hrane so na nekaterih letališčih po Italiji potnikom ponudili tople pice iz avtomata, ki so jih namestili v lokale za turiste. Gre za lokale, ki nimajo nobene duše. Vedno večji del potrošnikov pa želi v hrani, ki jo uživa, kavi, ki jo pije in v vzdušju lokalov, ki jih obiskuje, občutiti tudi malo tradicije, pristnosti in preprostosti.

Edino na ta način si lahko razlagamo nenavadno dejstvo o priljubljenosti in ponovnem »odkritju« balinanja med mladimi iz Milana v Italiji denimo. Balinarska društva ponujajo tudi domače in preproste večerje po razmeroma ugodnih cenah. Vendar pa uspeh ni nujno vedno povezan s cenovno dostopnostjo. Sicer bi se ti mladi ljubitelji balinanja raje odločili za katerega od številnih priljubljenih lokalov v mestu, kjer za manj kot deset evrov ponujajo bogat samopostrežni izbor hrane in pijač. Pridih tradicije in »žlahtnosti« je tisto, kar odloča o izbiri in uspehu balinarskih društev, bolj kot skromen, domač obrok, ki ga pripravijo.

Zakaj izvirnost?

Na tej točki nas seveda zanima kaj naši potencialni gostje razumejo kot izvirno in v skladu s tradicijo. Dovolj je že, da se vprašamo kaj je tisto, kar je splošno sprejeto kot pristno, naravno in v skladu s tradicijo. To so lahko domače testenine, domače meso, izdelki domače obrti, elegantni izdelki s pridihom preteklosti, predmeti, ki so ekološko razgradljivi. Ponudimo lahko vino iz okoliških vinogradov ali pa brancina, ki smo ga kupili pri ribiču, ki mu zaupamo. Če gostom nekaj od tega lahko že ponudimo, jih moramo samo še obvestiti. Z zanosom poudarimo našo drugačnost in izvirnost, dopolnimo naš jedilni list in o tem obvestimo goste preko socialnih omrežij Facebook in Twitter. Nenavadno, morda celo paradoksalno je, da internet in nove tehnologije niso v nasprotju z izvirnostjo in pristnostjo, ki ju želimo pričarati. Gre pač za najučinkovitejši način obveščanja. Lep je primer »virtualne« in »realne« uspešnosti restavracije Vento Ariel iz Camoglia, blizu Genove v Italiji. Lastnik Davide Groppi v kuhinji uporablja najboljše lokalne sestavine iz Ligurije. Preko spletne strani Facebook dnevno objavlja fotografije na katerih je on sam z dnevno svežimi ribami, ki jih bo še isti dan pripravil za večerjo. Rezultat so redni in navdušeni komentarji na spletu. Poleti je restavracija polno zasedena, o čemer priča tudi zaslužek.

Pomembno torej je, da ima restavracija prepoznavno in izvirno podobo in da so s tem gostje tudi seznanjeni. Morda se bo komu zdelo, da gre za »nejasen« in premalo konkreten nasvet, a je zagotovo eden ključnih pri ohranjanju starih in pridobivanju novih gostov.

Vir: objavljeno v reviji Gostinec marec/april 2014

<-- Nazaj na Članke