O Franciji in kulinariki

ZAKAJ JE FRANCIJA SVETOVNA DESTINACIJA TURIZMA, KULTURE IN GASTRONOMIJE

Francija je prva turistična destinacija na svetu v zadnjih 20 letih, ker jo letno obišče čez 80 milijonov turistov. Razlogov za tako velik obisk je veliko, od dogodkov, spomenikov do narave. Po zadnjih podatkih se v Franciji letno organizira 1.135 sejmov in velikih razstav, 2.800 kongresov ter na tisoče raznih prireditev in glasbenih koncertov. V tej največji evropski državi je 43.589 spomenikov in 1.227 muzejev. Samo sloviti muzej Louvre letno obišče okrog 9 milijonov ljudi (78 % tujih turistov).

V preteklem letu je bilo odprtih 9 pomembnih muzejev, kot je na primer Aeronavtični muzej v Toulousu, zgodovinski muzej Joan of Arc v Rouenu in muzej parfuma Fragonard v Parizu.

Na seznamu Unesco je vpisanih 41 objektov narave in kulture. V letu 2015 sta bili vinogradniška regija Champagna in del Burgundije, s kultiviranimi vinogradi še iz srednjeveških časov, razglašeni za svetovno dediščino pod zaščito UNESCO.

V Franciji je 17 tisoč hotelov in 175 tisoč restavracij, samo v Parizu in okolici je 18 tisoč restavracij. V tem letu je številka restavracij z Michelinovo zvezdico že 600, med katerimi je samo 26 restavracij s tremi Michelinovimi zvezdicami kot znakom najviše kulinarične kakovosti.

Tako velika država, med severnim in mediteranskim morjem, Alpami z najvišjim vrhom Evrope (Mont Blanc s 4.807 metri) in masivom Pirenejev, s 3.427 kilometrov morske obale, veliko gozda (tretjina prostora države), devetimi narodnimi parki in 156 parki narave, ponuja nešteto možnosti bivanja in uživanja v naravi.

Zunanji minister Laurent Fabius pravi, da je »Turizem za Francijo nacionalno blago, ki ga je treba še naprej razviti, da omogoči 100 milijonov tujih turistov do leta 2020«. To kaže, da so logične predvidene naložbe v skupnemu znesku 1 bilijon evrov. Od tega je 500 milijonov evrov namenjenih za hotele, 400 milijonov evrov za lokalno infrastrukturo in 100 milijonov evrov za malo gospodarstvo. Med ostalim bodo posodobili za prometne povezave od osrednjega letališča General de Gaulle do središča Pariza.

V tem letu bodo odprli Memorialni muzej civilnih žrtev v Normandiji (8. maja Falaise), in sicer v kraju odločilne bitke po zavezniškem izkrcanju. Takrat je bilo to mesto skoraj uničeno, po vojni pa je bilo lepo obnovljeno.
Junija je otvoritev Bordeaux centra vina, pravzaprav prestolnice vina, kjer bo muzej civilizacije in kulturni center ter možnost degustacije čez 80 vin Bordo, ter drugih lokalnih specialitet. V naslednjemu letu bo v Lyonu, v zgodovinski četrti, odprto mesto kulinarike.

Če je kje, potem je v Franciji nešteto razstav, a vseeno omenimo veliko razstavo slovitega nizozemskega slikarja Rembrandta, ki bo odprta 16. septembra letos. Razvpiti Louvre že zdaj napoveduje razstavo znanega nizozemskega baročnega slikarja Jana Vermeerja za pomlad leta 2017. Seveda bo v Franciji tudi obilica drugih dogodkov, kot je UEFA EURO 2016, ki se začne 10. junija in traja mesec dni, ko bo gneča po vseh cestah Francije, ker se evropsko prvenstvo v nogometu igra v 10 francoskih mestih. Pred tem, maja, bo kanski filmski festival in teniški turnir Roland Garros. Turistično zanimiv start letošnjega 103. Toura de France je na romantičnem otočku in turistično zelo obiskanemu Mont Saint-Michel.

Inter–celtic festival v začetku avgusta bo prava zabava keltske kulture in tradicije v mestecu Lorientu, v Bretanji, ki ima močno keltsko dediščino, prepoznano v bretonskemu jeziku, in z lokalnimi običaji, kjer pridejo množice Keltov iz Irske, Škotske, Walesa, Cornwalla, otoka Man, Asturije in Galicije.

Med več novih ali obnovljenih hotelov velja omeniti popolno prenovo in ureditev hotela Napoleon na pet zvezdic s pogledom na Slavolok zmage in Eifflov stolp. Kolikšen pomen v Franciji poklanjajo kulinariki, nam pove podatek, da je nacionalni festival hrane razglašen za svetovno dediščino UNESCO, letos bo od 23. do 25. septembra v celotni Franciji nad 11 tisoč dogodkov v pričakovanju dveh milijonov obiskovalcev.

Francoska gastronomija

Francoska kuhinja je svetovno znana po visoki kakovosti in različnosti ter stalnemu napredovanju po zaslugi kreativnosti in tudi eksperimentiranju slovitih chefov. Zgodovina francoske gastronomije seže stoletja nazaj do časa Galov, ki so razvili kulturo jedi in pijač tako dobro, da se je ohranila do današnjih časov. To se je v daljni preteklosti še kako doživljalo ob priložnostnih banketih, ko so stregli obroke, sestavljene iz več hodov, popestrene z raznimi animacijami in predstavami.

Med vladarjem Louisom XIV se je največ razvil pojem in pomen francoskih jedi. Obrok bi se začel z juho in predjedjo, nadaljeval s pečenko, končal pa z siri in sladicami. V tistem času, ki se je začel z Francosko revolucijo, je bilo v Franciji okrog 100 restavracij.

Omenjena različnost pride v francoski kulinariki najbolj do izraza, ko primerjamo regije med seboj, od severa do Provanse, od Bretanje do Alzasa in Burgundije, od jugozahoda do Korzike.

Okus Burgundije

Govedina po burgundsko je najboljši spoj domače pasme krav »charolais« in odličnega rdečega vina. Tudi domači petelin v obilni vinski omaki, ki je bil pred kuhanjem že en dan v vinski marinadi (kuhanje traja skoraj tri ure, a je meso izredno mehko in sočno), je lokalna specialiteta. Ljubitelji govedine v Burgundiji bodo prišli na svoj račun, ko bodo jedli goveji rep v burgundski omaki, ki je obogatena z vinom iz polne steklenice in močne goveje juhe. Veliko je še drugih sestavin, a skoraj obvezna priloga ob govedini so šampinjoni, ki se eno uro kuhajo ob govedini. Tudi goveje bržole, ki jih popečejo v burgundski omaki, zalijejo z vinom burgundec, sicer nekoliko manj kot pri kuhanju.

Črni tartuf kraljuje v Perigordu
Na jugozahodu Francije se izredno ceni, kaj se domačega postreže za mizo, predvsem če je pripravljeno po verodostojnih starih receptih. Tukaj je doma perutnina kot biser francoske gastronomije: petelin, raca in gos. V zelenemu okolju področja Perigord kraljuje črni tartuf, ki se nabira v lovu s psi ali prašiči. V pokrajini Aquitaine je izjemen kaviar, ki se goji na posebnih starinskih kmetijah.
 

Alsace − najmanjša regija velikih zanimivosti

Alsace – na stičišču germanskih in latinskih svetov, v mozaiku hribov, gora, gradov, vinogradov in tradicionalnih vasi, kot sta Riquewihr in Hunspach, je kot nalašč za pohodništvo po tej najmanjši francoski regiji. Je pa kar dosti različna od ostale Francije, stisnjena med reko Rajno in hribovjem Vogezi. Nenehno menjavanje oblasti Francozov in Nemcev je pustilo poseben pečat, ki se kaže tudi v kulinariki in mešani francosko-nemški govorici. Glavna sladica so medenjaki, kot je to npr. čez reko v Nemčiji. Najboljši so seveda v tovarni medenjakov v vasi Gertwiller z več kot 200-letno tradicijo, z interaktivnim muzejem. Sicer pa prevladujejo zelje, klobase in pivo, čeprav imajo tudi vrhunska vina, na primer Pinot Gris v obvezni steklenici »flute de Alsace« (oblika tulipana). Če pridete v mesto ulic (Strasse-bourg), ki se križajo z rečnimi kanali okrog otočka, pomeni, da ste v Mali Franciji (Petit France). Sredi otočka je trg Benjamina Zixa, kjer je najbolj obiskan božični sejem v Evropi, čeprav je ponudba za množico enostavna: kuhano vino in pečene klobase. Za skok v naravo in zgodovino je kot naročen srednjeveški mogočni grad Haut-Koenigsbourg s prelepim razgledom na gorovje Vogeze, kjer živi na prostem več kot 200 opic makako. Za otroke, ki lahko hranijo opice, je to pravo doživetje.

Modrina sivke za oči, krožnik Tapenade za okus Provanse

Romantične vasice na griču, obdane z modrino nasadov sivke, vonjem rožmarina, tako blizu mondenega življenja ob morju, a ob srečanjih s prijaznimi, preprostimi in prisrčnimi domačini tako daleč v svoji notranji lepoti in čutu zgodovine − to je Provansa. Od papeškega mesta Avignon do prekrasnih motivov svetovno znanih slikarjev. Kako je lepo zagledati tablo z reprodukcijo slike Paula Sezanna in motiv te slike v naravi. Vse kar počneš v Provansi, se konča za mizo. Pred 2500 let so Grki v Provanso prinesli olive. Skoraj ni jedi, kjer jih ni, celo v nekaterih sladicah. Prava specialiteta pa je Tapenade. To je pravzaprav pire od kaper, olivnega olja in oliv. Priljubljena je ribja juha »bouillabaise«, zraven so kosi ribe in ostra majoneza rouille, seveda pa so najboljše bouillabaise ob morju. Pri sladicah se zanesemo na mandljeve. Po dobrem obedu je kulture in zabave v Provansi na pretek, od številnih festivalov do obiska bogatih lokalnih tržnic.

Korzika − druga celina Francije

Za Korziko pravijo, da je gora v morju, čeprav je veliko več, je Francija na poseben način. Je visoka in ima ljudi, ki imajo tako visoko pokončno in ponosno držo, dežela je en sam naravni park, ki ima zagotovo najlepšo evropsko pešpot. Težko bi v Evropi našli tako lep kraj za pohode v naravo, od planinskega starega, univerzitetnega mesteca Corte do čudovite skalnate poti nad zahodno obalo. V Ajjaciu, glavnemu mestu otoka, kjer je rojen Napoleon Bonaparte, si lahko ogledate njegovo lepo urejeno hišo in hišo-muzej njegovega strica, kardinala Fescha, ki je uredil bogato zbirko italijanske umetnosti.

Glavna posebnost in značilnost korziških jedi je kostanj in meso divjih prašičev, bolje povedano na pol divjih, ki se pasejo po hribovitih in goratih območij regije Castagniccia. Neverjetno je, kaj vse naredijo iz kostanja: kruh, pire, torte (Castagnina), marmelado in celo pivo. Gorska mesteca dišijo po prekajenemu mesu divjega prašiča − charcuterie, ali po klobasah iz jeter in fig − figatellu. Domačini so do svojega domačega vina pozorni in zahtevni, tako da k vsaki hrani namenijo posebno vino. Najpogostejše je Muscat du Cap Corse, ki ga pridelujejo na severni špici otoka. Francija je domovina najboljših sirov, a Korzika je spet posebna v izbiri, predvsem kozjih in ovčjih sirov. Mehki beli ovčji sir brocciu (kombinacija sira in sirotke) je pogosto osnova korziške hrane. Iz tega sira delajo tipično korziško torto − fiadone. Hrana, ki vam jo ponudijo na Korziki, je večinoma tradicionalna z velikim vplivom domačih pridelkov. To je nekaj, kar vam ostane dolgo v spominu, če ne drugače, vsaj po kostanju za različne jedi in priložnosti. Obdana z morjem ima Korzika v svoji kulinariki veliko ribjih jedi, tudi iz bistrih gorskih rek, bogatih s postrvmi. Korziško ribje kosilo se začne z ribjo juho, nadaljuje s solato iz hobotnice in tuno po tatarsko z avokadom, konča pa se seveda z lokalno sladico. Na Korziki je vendarle meso bolj zastopano v kulinariki. Za hladno predjed vam ponudijo krožnik domačih suhomesnatih izdelkov, kjer izstopa terina iz divjega prašiča. Po juhi zelo pogosto sledijo kaneloni, polnjeni z že omenjenim sirom brocciu in meto, pa še v paradižnikovi omaki. Šele potem sledi glavna jed. Imajo tudi kombinacijo mlete teletine, zavite v ohrovt in položeno v paradižnikovi omaki s polento, ki je tudi kostanjeva. Konec je dolg, ker se začne s siri, ki jih sam režeš na lesenemu pladnju in bolj degustiraš, ker jih je veliko na izbiro, pa še džem postrežejo zraven. Sladica je lahko spet sirova, seveda s korziškim kraljem sirov − Brocciu, ki je skoraj zaščitni znak korziške kulinarike oziroma velike francoske gore v sredozemskemu morju.

Priredil: Ivan Botteri − iz več različnih virov Razvojne Agencije Dunaj-Atout France-France Tourism, Development Agency, Vienna-Austria

Vir: Revija Gostinec