PREPOZNAM TE-BREZ BESED!

Nebesedna komunikacija med dvema ali več ljudmi je pravzaprav še bolj pomembna kot izrečene besede.

Se vam je že zgodilo, da ste bili nekje v družbi, se imeli lepo, se smejali, potem pa se vam je pridružil še neki znanec ali celo prijatelj, in v trenutku se vam je zazdelo, da je vzdušje v družbi nekako padlo? Ta znanec je bil slabe volje, imel je poslovne težave; čeprav o tem ni govoril, je bil ves prežet s skrbmi in slabo voljo. Takoj ste zaznali, da se je spremenilo tudi vaše razpoloženje, čeprav je bilo še pred nekaj trenutki čisto dobro. Ljudje nehote zaznavamo notranjo naravnanost drugih. In to je zelo nalezljivo, zlasti če je naravnanost negativna. Mnogo bolj prijetno je priti nekam, kjer nas pričaka prijazna, nasmejana oseba. Kako zelo prijetno je iti z nekom, ki ga imamo radi ali nam je pomemben, na kavo, kosilo ali samo na kozarec mineralne vode, če smo postreženi ne samo z dobro pijačo in hrano, temveč tudi z dobrim razpoloženjem! Nebesedna komunikacija med dvema ali več ljudmi je pravzaprav še bolj pomembna kot izrečene besede. Ljudje oddajamo različne znake ves čas, največkrat se tega niti ne zavedamo. Če nam je v neki družbi neprijetno, bomo roke nezavedno držali prekrižane pred telesom. Če se bomo na sestanku dolgočasili, si bomo z rokami nehote podpirali glavo, če nam bo ušla laž, se bomo s prsti nezavedno popraskali pod nosom, kot bi hoteli z rokami pokriti lažniva usta in kot to počnejo majhni otroci, ki se še niso naučili, kako izdajalska je ta kretnja … Ne samo roke, noge in položaj telesa, tudi oči in grimase na obrazu, pa bližina in oddaljenost od sogovornikov nas »izdajajo«. Vzemimo za primer Boštjana, lastnika podjetja AG VEBO d.o.o., ki je razpisal ponudbo za donosen posel in se sestal z nekaj ponudniki. V prvih 3–5 sekundah, ko so ponudniki vstopali v njegovo pisarno, je vzpostavil z njimi vidni kontakt – še preden so se spozna li oz . med s eboj spregovorili kaj več kot samo nekaj pozdravnih besed. In kaj je lastnik podjetja Boštjan lahko opazil? Prvi ponudnik, ki je na sestanek prišel že kakšno minuto pred dogovorjenim časom, je počasi vstopil v pisarno in se že pri vratih ustavil. Mapo s papirji je držal pred svojim telesom in se je oklepal z obema rokama. Rame je imel povešene in korak negotov. Z očmi je begal po prostoru in se izogibal srečanju z naročnikovim pogledom. Ta ga je povabil, naj se usede, in mu ponudil roko; ponudnikov stisk roke je bil vlažen in mlahav. Usedel se je na rob stola in se nagnil naprej, z rokami med nogami. Naslednji je s težkim korakom prišel do vrat, se z eno roko za hip naslonil nanje, potem pa nagnil glavo nazaj in pogledoval po prostoru. Ko je opazil prosti stol, se mu je približal, prej pa mimogrede podal roko naročniku tako, da je imel svojo dlan obrnjeno navzdol, kot bi hotel pokriti sogovornika, in mu roko stisnil tako močno, da so naročnikovi prsti kar pobledeli. Potem se je usedel, dal roki za glavo, nogi pa prekrižal tako, da se je z gležnjem ene noge dotikal stegna druge. Zadovoljno se je smehljal, z zanimanjem opazoval gostiteljevo pisarno in čakal na začetek pogovora. Tretji ponudnik je vstopil, se na vratih za trenutek ustavil, s pogledom ošvrknil vse gospode v pisarni, se nasmehnil in vstopil. Stal je vzravnano, rok ni skrival za hrbtom, temveč je v njih sproščeno nosil svojo mapo. Stopil je do gostitelja, se z njim rokoval – ne premočno, vendar tudi ne kot »mrtva riba« – in ko mu je gostitelj s kretnjo pokazal še en prosti stol, se je vzravnano usedel. Seveda so vsi trije ponudniki ob tem prvem kontaktu spregovorili nekaj vljudnostnih besed in prav tako jih je – bolj kot njihove besede – »izdajal« ton, s katerim so bile izgovorjene. Kajti drža, mimika, kretnje, odmik in ton so kategorije nebesedne komunikacije. Pa poglejmo, kaj o ponudnikih govorijo njihove posamezne kretnje oz. drža: Prvi je – kot lahko ugotovite sami – preživljal hude muke že pred sestankom. Njegova obotavljajoča hoja, povešena ramena in neosredotočen pogled govorijo o tem, da je izjemno negotov, da se pravzaprav sprašuje, kaj vendar počne na tem sestanku, saj ve, da naročila tako ali tako ne bi zmogel prevzeti. Mapo z dokumenti stiska pred telesom, kakor da bi se za njo skrival oz. iskal nekakšno zatočišče. Njegov stisk roke izdaja mlahavost in prav lahko si mislimo, da je takšen tudi pri sklepanju oz. uresničevanju poslov. Sedenje na robu stola in nagnjenost naprej pa izdajata nekoga, ki je v t. i. bežečem položaju (položaj, ki ga pogosto opazimo npr. v zobozdravstveni čakalnici), v katerem največkrat proizvajamo stresne hormone. Popolnoma druga pesem pa je naš drugi ponudnik, ki se vede zelo oblastno – že njegovo naslanjanje na podboj vrat govori o tem, da je oblasten in zelo zaverovan vase. Njegova strumna hoja in nagnjenost glave nazaj pripovedujeta zgodbo o človeku, ki misli, da je nekaj več, da je pojedel vse znanje tega sveta.

Raje gremo na kavo nekam, kjer smo postreženi z nasmehom, kot s slabo voljo, ki se kaže v drži telesa, hitrosti hoje, pogledu, v drži ustnic…

Pretiran stisk in rokovanje s »pokrivanjem« sogovornikove roke to le še potrjuje. Sedenje z rokami za glavo in prekrižanimi nogami pa daje vedeti – ne bojim se nikogar! Tretji ponudnik je sicer tudi čutil napetost pred sestankom, vendar se je nanj dobro vsebinsko in psihično pripravil, zato je lahko sproščeno sedel v pozi sodelovanja. Samozavestno je lahko sodeloval pri pogovoru in z nekaj znanja o nebesedni komunikaciji mu je bilo hitro jasno, da je on tisti, ki bo dobil posel! Boštjanova zgodba je sicer izmišljena, je pa čisto mogoča. In tako kot je pomembno pazljivo izbirati svoje sodelavce v poslu, je podobno z izbirami, s katerimi se soočamo vsakodnevno. Ljudje imamo raje nasmejane ljudi, raje gremo v družbo, kjer je smeh, kjer je prijaznost. In raje gremo na kavo nekam, kjer smo postreženi z nasmehom, ne pa s slabo voljo, ki se kaže v drži telesa, hitrosti hoje, pogledu, v drži ustnic … Res je, ni lahko biti vedno nasmejan in dobre volje, niti v službi ne. Vendar pa s spoznanjem, da smo sami odgovorni za svoje razpoloženje, ne glede na zunanje okoliščine, lahko vplivamo na svoje »oddajnike« razpoloženja in jih naravnamo tako, da bodo ljudje, tudi gostje, ki pridejo k nam, vedno radi v naši družbi. Osebna uspešnost – odgovornost je v naših rokah: to je naslov delavnic in programa, s pomočjo katerega se lahko naučimo uravnavati občutenje svojega zadovoljstva in svoje uspešnosti. Ko prevzamemo odgovornost za svoja ravnanja in ugotovimo, da so naše okoliščine samo posledica in ne vzrok, postane naše življenje mnogo lažje. Predvsem pa bolj zabavno!

avtorica:
Saša Einsiedler je komunikacijska trenerka, mediatorka in licencirana DreamBuilder coach-inja http://sasaeinsiedler.si
info@sasaeinsiedler.si

Revija Gostinec, november/december 2015